Sledeči manifest je izrednega pomena za svetovno komunistično gibanje. Vse bralce pozivamo, da si ga podrobno preberete in mu daste čim širši obtok. Bil je soglasno odobren s strani Mednarodnega sekretariata IMT in bo predstavljal ustanovitveni dokument o novi Revolucionarni komunistični internacionali, ki bo začela delovati junija v tem letu.
Revolucionarna komunistična internacionala si bo prizadevala postati prapor pod katero se bo lahko zbrala prebujajoča se generacija revolucionarnih delavcev in mladine, da bi strmoglavila kapitalizem. Pri ustanovitvi lahko prisostvujete tudi sami, celotna konferenca se bo v živo prenašala preko interneta, da jo lahko gledate doma, ali pa s tovariši znotraj watch partyjev, ki bodo v veliko državah po celem svetu.
Kliknite na ta link, da registrirate vašo prisotnost na ustanovitveni konferenci RKI.
Ta manifest si lahko preberete še v naslednjih jezikih:
Manifest Revolucionarne komunistične internacionale
Leta 1938 je veliki ruski revolucionar Lev Trocki navedel, da je zgodovinska kriza človeštva reducirana na krizo revolucionarnega vodstva. Te besede so resnične in ustrezne danes, kot na dan ko so bile napisane.
V tretjem desetletju 21. stoletja, se je kapitalistični sistem znašel v eksistenčni krizi. Takšne situacije v zgodovini niso nič nenavadnega. So izraz dejstva, da je dani socio-zgodovinski sistem dosegel svoje meje in ni več sposoben igrati nobene progresivne vloge.
Marksistična teorija historičnega materializma nam daje znanstveno razlago za ta pojav. Vsak družbeno-ekonomski sistem nastane iz določenih razlogov. Razvija se, cveti, nato doseže svoj vrhunec, na tej točki nato preide v fazo zatona. Tako je bilo s sužnjelastniško družbo ter z zatonom in padcem rimskega imperija.
Svoj čas je kapitalizmu uspelo razviti industrijo, kmetijstvo, znanost in tehniko do stopnje, o kateri se v preteklosti ni sanjalo. S tem je nezavedno postavljal materialne temelje za bodočo brezrazredno družbo.
Zdaj pa je to doseglo svoje meje in vse se obrača v svoje nasprotje. Kapitalistični sistem je že zdavnaj izčrpal svoj zgodovinski potencial. Ker družbe ni mogel popeljati naprej, je zdaj na točki, kjer ni vrnitve nazaj.
Sedanja kriza ni običajna ciklična kriza kapitalizma. Gre za eksistencialno krizo, ki se ne izraža le v stagnaciji produktivnih sil, ampak tudi v splošni krizi kulture, morale, politike in vere.
Brezno, ki ločuje bogate in revne, razlika, med obscenim bogastvom v rokah nekaj parazitov ter revščino in obupom za veliko večino človeške rase, še nikoli ni bilo večja.
To so odvratni simptomi bolezni družbe, ki je gnilo zrela za strmoglavljenje. Njen morebitni propad je neizogiben in se ji ni mogoče izogniti. Vendar to ne pomeni, da buržoazija nima sredstev za odložitev kriz ali za zmanjšanje njihovega vpliva, vsaj do neke mere in za začasno obdobje.
Toda taki ukrepi le ustvarjajo nova in nerešljiva protislovja. Finančna kriza leta 2008 je bila velika prelomnica. Resnica je, da si svetovni kapitalizem nikoli ni opomogel od te krize.
Buržoazni ekonomisti so desetletja trdili, da bo »nevidna roka trga« vse rešila in da vlada ne bi smela igrati nobene vloge v gospodarskem življenju naroda. Toda trgi so se sesuli in rešila jih je le obsežna vladna intervencija. Med to krizo so bile vlade in centralne banke prisiljene v sistem vliti ogromne vsote denarja, da bi preprečile popolno katastrofo.
Buržoazija je uspela rešiti sistem le tako, da ga je potisnila daleč čez njegove naravne meje. Vlade so porabile ogromne količine denarja, ki ga niso imele. Ta nepremišljena metoda se je ponovila v pandemiji COVID-19.
Ti obupani ukrepi so neizogibno vodili do nenadzorovane eksplozije inflacije in ustvarjanja ogromnega javnega, podjetniškega in zasebnega dolga, zaradi česar so vlade močno pritisnile na zavore. Zdaj se mora celoten postopek obrniti.
Obdobje izjemno nizkih obrestnih mer in enostavnega kreditiranja je zdaj le še bled spomin na preteklost. Ni možnosti, da bi se kmalu vrnili v prejšnje obdobje – če sploh kdaj.
Svetovno gospodarstvo se sooča z grožnjo nevihte, v kateri se en dejavnik hrani z drugim, da povzroči strmo spiralo navzdol.
Svet odhaja v negotovo prihodnost, za katero so značilni neskončni krog vojn, gospodarski propad in vse večja beda. Celo v najbogatejših državah so plače spodkopane zaradi neusmiljenega dviga cen, medtem ko globoki rezi v porabo javnega denarja nenehno spodkopavajo socialne storitve, kot sta zdravstvo in izobraževanje.
Ti ukrepi pomenijo neposreden napad na življenjski standard delavcev in srednjega razreda. Služijo pa le poglabljanju krize. Vsi poskusi buržoazije, da ponovno vzpostavi ekonomsko ravnotežje, služijo samo rušenju družbenega in političnega ravnovesja. Buržoazija se je znašla ujeta v krizi, za katero nima rešitve. To je ključ do razumevanja trenutne situacije.
Lenin že zdavnaj pojasnil, da dokončne krize kapitalizma ni. Če kapitalistični sistem ne bo strmoglavljen, si bo vedno opomogel tudi iz najgloblje krize, četudi za strašno ceno za človeštvo.
Meje globalizacije
Glavni vzroki kapitalističnih kriz so na eni strani zasebna lastnina proizvodnih sredstev in na drugi strani zadušljivi oklep nacionalnega trga, ki je premajhen, da bi zadrževal produktivne sile, ki jih je ustvaril kapitalizem.
Nekaj časa je pojav, znan kot »globalizacija«, omogočal buržoaziji, da je s pospeševanjem svetovne trgovine in krepitvijo mednarodne delitve dela delno presegla omejitev nacionalnega trga.
To je dodatno pospešilo vključevanje Kitajske, Indije in Rusije v kapitalistični svetovni trg po razpadu Sovjetske zveze. To je bilo glavno sredstvo, s katerim je kapitalistični sistem preživel in rasel v zadnjih nekaj desetletjih.
Tako kot so stari alkimisti verjeli, da so odkrili skrivno metodo za pretvorbo navadne rude v zlato, tako so meščanski ekonomisti verjeli, da so odkrili skrivno zdravilo za vse težave kapitalizma.
Zdaj so te iluzije počile kot milni mehurčki. Povsem jasno je, da je ta proces dosegel svoje meje in gre v obratno smer. Gospodarski nacionalizem in protekcionistični ukrepi so zdaj prevladujoči trendi – natanko isti trendi, ki so recesijo v tridesetih letih 20. stoletja spremenili v veliko depresijo.
To pomeni odločilno spremembo celotne situacije. Neizogibno je vodilo do ogromnega zaostrovanja nasprotij med narodi ter širjenja vojaških konfliktov in protekcionizma.
To je zelo jasno izraženo v kampanji, ki jo izvaja ameriški imperializem pod praporjem »Amerika prva!« in pomeni, da mora biti preostali svet potisnjen na drugo, tretje ali četrto mesto, kar vodi v nadaljnja protislovja, vojne in trgovinske vojne.
Groza brez konca
Kriza se izraža v nestabilnosti na vseh področjih: gospodarskem, finančnem, socialnem, političnem, diplomatskem in vojaškem. V revnih deželah se milijoni soočajo s počasnim umiranjem zaradi lakote, stiskajo jih neusmiljeni prijemi imperialističnih dninarjev.
OZN je junija 2023 ocenila, da je število ljudi, ki so bili prisilno razseljeni zaradi vojne, lakote in vpliva podnebnih sprememb, znašalo 110 milijonov – kar je močno povečanje glede na ravni pred pandemijo. To je bilo pred vojno v Gazi.
V obupanem poskusu pobega pred temi grozotami je veliko število ljudi prisiljenih pobegniti v države, kot sta ZDA in Evropa. Tisti, ki se odpravijo na težka in nevarna potovanja, da bi prečkali Sredozemlje ali Rio Grande, na poti trpijo neizrekljivo nasilje in zlorabe. V poskusu vsako leto umre na desettisoče.
To so strašne posledice gospodarskega in socialnega zloma, ki ga je povzročilo opustošenje tako imenovanega svobodnega tržnega gospodarstva, in nasilnih dejanj imperializma, ki povzročajo opustošenje, smrt in uničenje v nepredstavljivem obsegu.
Po razpadu Sovjetske zveze so ZDA za nekaj časa postale edina velesila na svetu. Z ogromno močjo je zraven prisotna tudi velikanska aroganca. Ameriški imperializem je povsod vsiljeval svojo voljo, pri čimer je uporabljal kombinacijo gospodarske moči in vojaških mišic, da bi podredil vsak narod, ki ni hotel poklekniti pred Washingtonom.
Potem ko je prevzela nadzor nad Balkanom in drugimi nekdanjimi sovjetskimi vplivnimi sferami, je začela grozljivo in neizzvano invazijo na Irak, ki je povzročila smrt več kot milijona ljudi. Invazija na Afganistan je bila še ena krvava epizoda. Nihče ne ve, koliko življenj je izgubila ta nesrečna dežela.
Toda meje moči ZDA so se pokazale v Siriji, kjer so Američani zaradi intervencije Rusije in Irana doživeli poraz. To je pomenilo nenadno spremembo situacije. Od takrat naprej je ameriški imperializem doživljal en ponižujoč padec za drugim.
To dejstvo je samo po sebi osupljiv dokaz krize kapitalizma v svetovnem merilu. V 19. stoletju je britanski imperializem iz svoje vloge prevladujoče svetovne sile črpal ogromno bogastvo. Zdaj pa so se stvari spreobrnile v lastna nasprotja.
Zaradi krize kapitalizma in vse večjih napetosti med narodi je svet veliko bolj nemiren in nevaren. Biti glavni svetovni policist je vedno bolj zapletena in draga služba, s težavami, ki se pojavljajo povsod in nekdanji zavezniki, ki zaznajo šibkost, se združujejo, da bi kljubovali šefu.
Ameriški imperializem je najmočnejša in najbolj reakcionarna sila na planetu. Njena vojaška poraba je enaka tistih v lestvici najvišjih deset vojaško najmočnejših držav skupaj. In vendar ne more odločno vsiliti svoje volje v nobeni regiji sveta.
Hladno okrutnost ameriškega imperializma in tudi njegovo ogabno hinavščino so jasno razkrili grozljivi dogodki v Gazi. ZDA so bile aktivne udeleženke grozovitega pokola, ki ga je nad nemočnimi moškimi, ženskami in otroki zagrešil pošastni izraelski režim.
Ta zločinska vojna agresije ne bi mogla trajati niti en dan brez aktivne podpore vladajoče klike ZDA. Kljub temu, da je Washington hinavsko objokoval nad usodo teh žrtev, je Netanjahuju še naprej pošiljal orožje in denar za pomoč pri njegovem mesarskem delu.
Toda najbolj osupljiva je bila popolna nezmožnost Washingtona, da bi prisilil Izraelce, da naredijo tisto, kar ustreza ameriškim interesom. Kakorkoli so poskušali brenkati po strunah, je marioneta še naprej plesala na svojo melodijo. To je bil zelo poučen pokazatelj upadanja ameriške moči, pa ne samo na Bližnjem vzhodu.
Sposobnost enega naroda, da prevladuje nad drugimi, ni absolutna, ampak relativna. Situacija ni statična, ampak dinamična in se ves čas spreminja. Zgodovina kaže, da se nekoč zaostali in zatirani narodi lahko spremenijo v agresivne države, ki se obrnejo proti svojim sosedom ter jih skušajo prevladovati in izkoriščati.
Danes je Turčija ena od dominantnih sil na Bližnjem vzhodu. Je regionalna imperialistična sila. Nasprotno sta se Rusija in Kitajska, ko sta stopili na kapitalistično pot, razkrili kot mogočni imperialistični sili z globalnim dosegom. To jih pripelje v neposredni konflikt z ameriškim imperializmom.
Kitajska in Rusija še nista dosegli enake stopnje gospodarske in vojaške moči kot ZDA, sta pa postali močni tekmici, ki izzivata Washington v globalnem boju za trge, sfere vpliva, surovine in donosne naložbe. Vojni v Ukrajini in Gazi sta nazoren dokaz meja moči ameriškega imperializma.
V preteklosti bi obstoječe napetosti že vodile v veliko vojno med velikimi silami. Toda spremenjene razmere so to vsaj za zdaj odstranile z dnevnega reda.
Kapitalisti se ne borijo za patriotizem, demokracijo ali katero koli drugo visoko zveneče načelo. Vodijo vojno za dobiček, za prevzem tujih trgov, virov surovin (kot je nafta) in za širjenje vplivnih sfer.
Ali to ni povsem jasno? In ali tudi ni zelo jasno, da jedrska vojna ne bi pomenila nič od tega, ampak samo medsebojno uničenje obeh strani? Za opis tega scenarija so celo skovali frazo: MAD (mutually assured destruction – zagotovljeno vzajemno uničenje).
Drugi odločilni dejavnik, ki pretehta odkrito vojno med glavnimi imperialističnimi silami, je množično nasprotovanje vojni, zlasti (vendar ne izključno) v ZDA. Nedavna javnomnenjska raziskava kaže, da bi le 5 odstotkov prebivalcev ZDA podpiralo neposredno vojaško posredovanje v Ukrajini.
To ni presenetljivo glede na ponižujoče poraze, ki so jih utrpeli v Iraku in Afganistanu, dejstvo, ki je vžgano v zavest prebivalcev Združenih držav. To skupaj s strahom, da bi neposredni vojaški spopad z Rusijo lahko napredoval, kar bi ustvarilo tveganje jedrske vojne, deluje kot resna omejitev.
Čeprav je svetovna vojna v sedanjih razmerah izključena, bo veliko 'malih' vojn in posredniških vojn, kot je tista v Ukrajini. Globalni vpliv takih vojn bo velik. To bo prispevalo k splošni nestanovitnosti in podžgalo ogenj svetovnega nereda. To so zelo jasno pokazali dogodki v Gazi.
Prihodnost, ki jo ponuja ta sistem, je lahko le prihodnost neskončne bede, trpljenja, bolezni in vojn za človeško raso. Z besedami Lenina: kapitalizem je groza brez konca.
Kriza buržoazne demokracije
Gospodarske razmere bodo v prihodnjem obdobju veliko bolj podobne tistim iz tridesetih let 20. stoletja kot tistim po drugi svetovni vojni. Postavlja se torej vprašanje: ali bo buržoazna demokracija v bližnji prihodnosti ostala nedotaknjena?
Demokracija je pravzaprav monopol nekaj bogatih in priviligiranih narodov, kjer je razredno vojno mogoče obdržati v sprejemljivih mejah s koncesijami delavskemu razredu.
To je bila materialna predpostavka, na kateri se je lahko desetletja vzdrževala tako imenovana demokracija v državah, kot sta Združene države in Velika Britanija. Republikanci in demokrati, torijci in laburisti so se izmenjevali na oblasti, ne da bi pri tem naredili kakršno koli bistveno razliko.
V resnici je buržoazna demokracija le nasmejana maska – fasada, za katero se skriva realnost diktature bank in velikih korporacij. Kadar vladajoči razred ne zmore še naprej popuščati množicam, je nasmejana maska odvržena na stran, da bi razkrila grdo resničnost vladanja z nasiljem in prisilo. To postaja vse bolj očitno.
Prosti trg naj bi bil porok demokracije. Toda demokracija in kapitalizem sta si nasprotja. Strategi kapitala zdaj odkrito dvomijo o sposobnosti preživetja meščanske demokracije in o sami prihodnosti kapitalizma.
Stari, tolažilni mit, da ima vsak državljan enake možnosti, je zdaj razbil ostro nasprotje nesramnega bogastva in razkošja, ki se brez sramu baha pred množico revščine, brezposelnosti, brezdomstva in obupa, tudi pri bogatih nacijah.
Poglabljanje gospodarskega nazadovanja zdaj ne prizadene le delavskega razreda, temveč tudi pomemben del srednjega razreda. Gospodarski šoki, kriza življenjskih stroškov, naraščajoča inflacija in vse višje obrestne mere pomenijo bankrot za mala podjetja. Obstaja splošna negotovost in strah za prihodnost na vseh ravneh družbe z izjemo superbogatih in njihovih privržencev.
Legitimnost sistema naj bi temeljila na široki blaginji. Toda kapital se vedno bolj koncentrira v rokah nekaj milijarderjev, velikanskih bank in korporacij.
Namesto demokracije imamo vladavino komaj prikrite plutokracije. Bogastvo kupi moč. Vsi to vedo. Demokracija pomeni en državljan, en glas. Toda kapitalizem pomeni en dolar, en glas. Nekaj milijard dolarjev kupi vstopnico v Belo hišo.
To dejstvo postaja večini ljudi vse bolj očitno. Raste brezbrižnost do obstoječega političnega reda ter nezaupanje – celo sovraštvo – do vladajoče elite in njenih institucij.
Sama parlamentarna vladavina je spodkopana. Izvoljeni organi se spremenijo v navadne govorilnice, resnična moč pa preide iz parlamenta v kabinet, iz kabineta v klike neizvoljenih uradnikov in »svetovalcev«.
Nesramna laž, da sta policija in sodstvo nekako neodvisna, se razgalja vsem na vpogled. Ko se bo razredni boj stopnjeval, bodo te institucije vse bolj izpostavljene in izgubile bodo kakršnokoli spoštovanje in avtoriteto, ki so jo nekoč imele.
Na koncu bo buržoazija ugotovila, da je preveč nereda, preveč stavk in demonstracij, preveč kaosa. "Zahtevamo red!" Že zdaj vidimo omejitve demokratičnih pravic, kot so pravica do demonstracij, pravica do stavke, svoboda govora in tiska.
Na določeni stopnji bo buržoazija v eni ali drugi obliki padla v skušnjavo, da bi se zatekla k odprti diktaturi. Toda to bi lahko postalo realen obet šele potem, ko bi delavski razred utrpel vrsto hudih porazov, kot se je to zgodilo v Nemčiji po prvi svetovni vojni.
Toda veliko pred tem bo imel delavski razred veliko priložnosti, da preizkusi svojo moč proti moči buržoazne države in se loti prevzema oblasti v svoje roke.
Ali obstaja tveganje za fašizem?
Površni impresionisti v tako imenovani mednarodni levici nespametno vidijo Trumpizem kot fašizem. Takšna zmeda nam ne more pomagati razumeti resničnega pomena pomembnih pojavov.
Ta nesmisel jih vodi naravnost v močvirje razredno-kolaboracionistične politike. S spodbujanjem lažne ideje o "manjšem zlu" vabijo delavski razred in njegove organizacije, da se združijo z enim reakcionarnim krilom buržoazije proti drugemu.
Prav ta lažna politika jim je omogočila, da so volivce spodbudili k podpori Joeja Bidena in demokratov – glasovanje, ki ga je veliko ljudi pozneje grenko obžalovalo.
Z nenehnim razglabljanjem o domnevni nevarnosti 'fašizma' bodo razorožili delavski razred, ko se bo v prihodnosti soočil s pravimi fašističnimi tvorbami. Kar se tiče sedanjosti, popolnoma zgrešijo bistvo.
Desnih demagogov je ogromno in nekateri prihajajo celo na oblast. Vendar to ni isto kot fašistični režim, ki temelji na množični mobilizaciji razjarjenih malomeščanov kot udarnega ovna za uničenje delavskih organizacij.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja so bila nasprotja v družbi razrešena v razmeroma kratkem času in so se lahko končala le z zmago proletarske revolucije ali z reakcijo v obliki fašizma ali bonapartizma.
A vladajoči razred si je močno opekel prste, ko je v preteklosti podprl fašiste. Na to pot ne bo šel zlahka.
Še pomembneje pa je, da danes tako hitro rešitev onemogoča spremenjeno razmerje sil. Družbene rezerve reakcije so veliko šibkejše kot v tridesetih letih, specifična teža delavskega razreda pa veliko večja.
Kmečko ljudstvo je v razvitih kapitalističnih deželah večinoma izginilo, medtem ko so se široki sloji, ki so se prej imeli za srednji razred (strokovnjaki, beli ovratniki, učitelji, univerzitetni profesorji, državni uslužbenci, zdravniki in medicinske sestre), približali proletariatu in postati sindikalno organiziran.
Študentje, ki so v 20. in 30. letih 20. stoletja predstavljali udarne čete fašizma, so močno zavili v levo in so odprti za revolucionarne ideje. Delavski razred v večini držav že desetletja ni doživel hujših porazov. Njegove sile so večinoma nedotaknjene.
Buržoazija se znajde pred najresnejšo krizo v svoji zgodovini, vendar se zaradi enormne krepitve delavskega razreda ne more hitro premakniti v smeri odprte reakcije.
To pomeni, da se bo vladajoči razred soočil z resnimi težavami, ko bo poskušal vzeti nazaj pridobitve preteklosti. Globina krize pomeni, da bodo morali poskušati rezati in rezati do kosti. Toda to bo sprožilo eksplozije v eni državi za drugo.
Podnebni zlom
Poleg nenehnih vojn in gospodarskih kriz človeštvu grozi posilstvo planeta. V nenehnem iskanju dobička je kapitalistični sistem zastrupil zrak, ki ga dihamo, hrano, ki jo jemo, in vodo, ki jo pijemo.
Uničuje amazonski pragozd in polarne ledenike. Oceani so zadušeni s plastiko in onesnaženi s kemičnimi odpadki. Živalske vrste izumirajo z alarmantno hitrostjo. In prihodnost celih narodov je ogrožena.
Najrevnejši sloji družbe in delavski razred so najbolj prizadeti zaradi vpliva onesnaževanja in podnebnih sprememb. Poleg tega vladajoči razred od njih zahteva, da plačajo račun za krizo, ki jo je ustvaril kapitalizem.
Marx je pojasnil, da se pred človeštvom postavlja vprašanje barbarstva ali socializma. Elementi barbarstva že obstajajo tudi v najbolj razvitih kapitalističnih državah in ogrožajo obstoj civilizacije. Zdaj pa lahko rečemo, da kapitalizem predstavlja grožnjo samemu obstoju človeške rase.
Vse te stvari burijo vest milijonov, zlasti mladih. Toda moralno ogorčenje in jezne demonstracije so premalo. Če se okoljsko gibanje omeji na politiko praznih gest, se bo obsodilo na propad.
Okoljevarstveniki znajo pokazati na najbolj očitne simptome problema. Vendar ne dajo pravilne diagnoze, brez tega pa je nemogoče ponuditi zdravilo. Okoljevarstveno gibanje lahko doseže svoje cilje le, če zavzame jasno in nedvoumno protikapitalistično revolucionarno stališče.
Prizadevati si moramo doseči najboljše elemente in jih prepričati, da je problem kapitalizem sam. Okoljska katastrofa je posledica norosti tržnega gospodarstva in dobičkonosnih motivov.
Tako imenovano prosto tržno gospodarstvo je nemočno, da bi rešilo kateri koli problem, s katerim se sooča človeštvo. Je gromozansko potraten, uničujoč in nečloveški. Na tej podlagi ni mogoče napredovati. Zadeva o načrtnem gospodarstvu je neodgovorljiva.
Treba je razlastiti bankirje in kapitaliste ter nadomestiti anarhijo trga s harmoničnim in racionalnim sistemom načrtovanja.
Kapitalistični sistem zdaj kaže vse grozljive lastnosti bitja, ki je izgubilo vsak razlog za obstoj. Vendar to ne pomeni, da priznava, da ji grozi izumrtje. Ravno nasprotno, pravzaprav.
Ta izrojen in bolan sistem je podoben bolnemu in senilnemu starcu, ki se trdovratno oklepa življenja. Še naprej se bo opotekal, dokler ga ne bo strmoglavilo zavestno revolucionarno gibanje delavskega razreda.
Naloga delavskega razreda je, da prekine ta dolgotrajni proces smrtne agonije kapitalizma z njegovim revolucionarnim strmoglavljenjem in rekonstrukcijo družbe od vrha do dna.
Obstoj kapitalizma zdaj predstavlja jasno in sedanjo grožnjo prihodnosti planeta Zemlje. Da bi človeštvo lahko živelo, mora kapitalistični sistem umreti.
Subjektivni dejavnik
Iz splošne krize kapitalizma je mogoče sklepati, da je njegov morebitni zlom neizogiben in se mu ne moremo izogniti. V istem smislu je zmaga socializma zgodovinska neizogibnost.
To drži v splošnem smislu. Toda iz splošnih trditev ni mogoče dobiti konkretne razlage dejanskih dogodkov.
Če je vse skupaj popolnoma neizogibno, ni potrebe po revolucionarni stranki, sindikatih, stavkah, demonstracijah, študiju teorije ali karkoli drugega. A vsa zgodovina dokazuje ravno nasprotno. Subjektivni dejavnik, vodstvo, igra absolutno temeljno vlogo v odločilnih trenutkih zgodovine.
Karl Marx je poudaril, da delavski razred brez organizacije ni nič drugega kot surovina za izkoriščanje. Brez organizacije smo nič. Z njo smo vse.
Tu pa pridemo do bistva problema. Resnično vprašanje je popolna odsotnost vodstva – popolna pokvarjenost vodij delavcev.
Zgodovinsko razvite množične organizacije delavskega razreda so bile v desetletjih relativne blaginje izpostavljene pritisku vladajočega razreda in male buržoazije. To je okrepilo primež delavske birokracije nad temi organizacijami.
Kriza kapitalizma nujno pomeni krizo reformizma. Desničarski voditelji so opustili ideje, na katerih je gibanje temeljilo, in se ločili od razreda, ki naj bi ga predstavljali.
Bolj kot v katerem koli drugem obdobju v zgodovini je bilo vodstvo delavskih organizacij pod pritiskom buržoazije. Če uporabimo izraz, ki ga je skoval ameriški pionir socialist Daniel DeLeon in ga pogosto citira Lenin, so le »delavski poročniki kapitala«. Predstavljajo preteklost, ne sedanjosti ali prihodnosti. Odneslo jih bo v nevihtno obdobje, ki se zdaj odpira.
Toda problem se ne začne in konča pri desničarskih reformistih.
Bankrot 'levice'
Posebno pogubno vlogo je odigrala tako imenovana levica, ki je povsod kapitulirala pod pritiskom desnice in establišmenta. To smo videli pri Tsiprasu in drugih voditeljih Sirize v Grčiji. Enak proces lahko opazimo pri Podemosu v Španiji, v ZDA pri Bernieju Sandersu in v Veliki Britaniji pri Jeremyju Corbynu.
V vseh teh primerih so levi voditelji sprva marsikomu vzbujali upe, ki pa so se razblinili, ko so kapitulirali pred pritiski desnice.
Te voditelje bi zlahka obtožili strahopetnosti in šibkosti. A tu ne gre za individualno moralo ali osebni pogum, temveč za izjemno politično šibkost.
Bistveni problem levih reformistov je, da verjamejo, da je mogoče doseči zahteve množic, ne da bi prekinili s samim kapitalističnim sistemom. V tem pogledu se ne razlikujejo od desničarskih reformistov, le da se slednji niti ne trudijo prikriti svoje popolne kapitulacije pred bankirji in kapitalisti.
V glavnem danes 'levica' sploh ne govori več o socializmu. Niso niti senca starih levičarskih voditeljev iz tridesetih let. Namesto tega se omejujejo na šibke zahteve po boljšem življenjskem standardu, večjih demokratičnih pravicah itd.
Sploh ne omenjajo več kapitalizma, temveč bolj »neoliberalizem« – torej »slab« kapitalizem v nasprotju z »lepim« kapitalizmom – čeprav nikoli ne povedo točno, kaj naj bi ta namišljeni lepi kapitalizem bil.
Ker nočejo prekiniti s sistemom, levi reformisti neizogibno vidijo potrebo po iskanju dogovora z vladajočim razredom. Poskušajo dokazati, da niso nobena grožnja in da se jim lahko zaupa, da bodo vladali v interesu kapitalistov.
To pojasnjuje njihovo trdovratno zavračanje preloma z desnico – odprtimi agenti vladajočega razreda znotraj delavskega gibanja – kar skušajo opravičiti s potrebo po ohranitvi enotnosti.
Na koncu jih to vedno pripelje do kapitulacije pred desnico. A ko ta prevzame nadzor, ne pokažejo enake sramežljivosti, ampak takoj sprožijo hud lov na čarovnice proti levici.
Tako strahopetnost tukaj ni vprašanje osebnega značaja tega ali onega posameznika. Je neločljiv del politične DNK levega reformizma.
Boj proti zatiranju
Kriza kapitalizma je našla svoj izraz v številnih globoko zakoreninjenih tokovih nasprotovanja obstoječi družbi, njenim vrednotam, njeni morali ter njenim nedopustnim krivicam in zatiranju.
Osrednje protislovje v družbi ostaja antagonizem med mezdnim delom in kapitalom. Vendar ima zatiranje veliko različnih oblik, nekatere so precej starejše in bolj zakoreninjene kot mezdno suženjstvo.
Med najbolj univerzalnimi in bolečimi oblikami zatiranja je zatiranje žensk v svetu, v katerem prevladujejo moški. Kriza povečuje ekonomsko odvisnost žensk. Zmanjševanje državnih socialnih izdatkov nesorazmerno bremeni ženske s težo skrbi za otroke in starejše.
Po vsem svetu vlada epidemija nasilja nad ženskami. In pravice, kot je dostop do splava, so napadene. To sproža velik odziv in krepi se militantno razpoloženje, zlasti med mladimi ženskami.
Upor žensk proti temu pošastnemu zatiranju je temeljnega pomena v boju proti kapitalizmu. Brez polne udeležbe žensk ne more biti uspešne socialistične revolucije.
Boj proti vsem oblikam zatiranja in diskriminacije je nujni del boja proti kapitalizmu.
Naše stališče je zelo preprosto: v vsakem boju se bomo vedno postavili na stran zatiranih proti zatiralcem. Toda ta splošna izjava sama po sebi ne zadošča za opredelitev našega stališča. Moramo dodati, da je naš odnos v bistvu negativen.
To pomeni: nasprotujemo zatiranju in diskriminaciji kakršne koli vrste, ne glede na to, ali je usmerjena proti ženskam, temnopoltim, gejem, transspolnim osebam ali kateri koli drugi zatirani skupini ali manjšini.
Vendar popolnoma zavračamo politiko identitete, ki pod krinko obrambe pravic določene skupine igra reakcionarno in razdvajajočo vlogo, ki na koncu oslabi enotnost delavskega razreda in zagotavlja neprecenljivo pomoč vladajočemu razredu.
Delavsko gibanje se je okužilo z najrazličnejšimi tujimi idejami: postmodernizmom, politiko identitete, »politično korektnostjo« in vsemi drugimi bizarnimi neumnostmi, ki jih je z univerz pretihotapila »leva« mala buržoazija, ki deluje kot posrednik za tujo in reakcionarno ideologijo.
Stranski produkt tako imenovanega postmodernizma, politika identitete, je služila za mešanje možganov študentov. Te tuje ideje so bile vnesene v delavsko gibanje, kjer delujejo kot najučinkovitejše orožje v rokah birokracije za boj proti najbolj militantnim razrednim borcem.
Lenin je poudaril, da se morajo komunisti boriti na vseh frontah – ne samo na ekonomski in politični fronti, ampak tudi na ideološki fronti. Trdno stojimo na trdnih temeljih marksistične teorije in filozofije dialektičnega materializma.
To je v popolnem nasprotju s filozofskim idealizmom v vseh njegovih oblikah: bodisi z odkritim, neprikritim misticizmom religije bodisi s ciničnim, prikritim in nič manj strupenim misticizmom postmodernizma.
Boj proti tej tuji razredni ideologiji in njenim malomeščanskim zagovornikom je torej zelo pomembna naloga. Ne smemo popuščati razdiralnim in protirevolucionarnim idejam, ki gredo na roko šefom in njihovi starodavni taktiki: razdeli in vladaj.
Pravzaprav se je med plastjo mladine, ki se čedalje boj nagiba h komunizmu, že začela zdrava reakcija proti tem pogubnim idejam.
Komunisti trdno stojimo na tleh razredne politike in branimo enotnost delavskega razreda pred vsemi delitvami na raso, barvo kože, spol, jezik ali vero. Ne zanima nas, ali ste črni ali beli, moški ali ženska. Prav tako nas niti približno ne zanima vaš življenjski slog ali kdo je ali ni vaš partner. To so čisto osebne zadeve in ne zadevajo nikogar – birokratov, duhovnikov ali politikov.
Edini pogoj, da se nam pridružite, je, da ste pripravljeni in voljni boriti se za edino stvar, ki lahko ponudi resnično svobodo, enakost in pristne človeške odnose med moškimi in ženskami: svéto stvar boja za emancipacijo delavskega razreda.
Toda predpogoj za vstop med komuniste je, da vse reakcionarne neumnosti identitetne politike pustiš pred vrati.
Sindikati
Sedanje obdobje je najbolj burno in konvulzivno v zgodovini. Oder je pripravljen za splošno oživitev razrednega boja. A ne bo lahko. Delavski razred se začenja prebujati po bolj ali manj spečem mirovanju. Naučiti se bo moral marsikaj, tudi nekaj tako elementarnega, kot je nujnost sindikalnega organiziranja.
Toda vodstva množičnih organizacij, začenši s sindikati, so povsod v obžalovanja vrednem stanju. Izkazalo se je, da so popolnoma neprimerne za zadovoljitev najbolj perečih potreb delavskega razreda. Niti samim sindikatom se ni uspelo obdržati in okrepiti.
Posledično se cele plasti nove generacije mladih delavcev, ki opravljajo negotova dela kot dostava hrane, delavci v klicnih centrih ipd, znajdejo le kot surovina za izkoriščanje.
Ker delajo v grozljivih pogojih v sodobnih delavnicah, kot so Amazonova skladišča, so podvrženi brutalnemu izkoriščanju, dolgim delovnim časom in slabemu plačilu. Časi, ko so delavci lahko resno povišali plače zgolj z grožnjami s stavko, so že zdavnaj mimo. Šefi bodo rekli, da si ne morejo privoščiti niti ohranitve sedanje ravni plač, kaj šele popuščanja.
Tisti, ki še sanjajo o razrednem miru in soglasju, živijo v preteklosti, v fazi kapitalizma, ki je prenehal obstajati. Utopisti so sindikalni voditelji, ne marksisti! Odpre se panorama velikih bitk, a tudi porazov proletariata zaradi slabega vodenja. Potrebna je polnokrvna bojevitost in oživitev razrednega boja.
Proces radikalizacije se bo nadaljeval in poglabljal. To bo odprlo velike možnosti za delo komunistov v sindikatih in na delovnih mestih.
Pot naprej zahteva resen boj proti reformizmu, boj za regeneracijo množičnih organizacij delavskega razreda, začenši s sindikati. Preoblikovati jih je treba v bojne organizacije delavskega razreda.
A to je mogoče doseči le z nepomirljivim bojem proti reformistični birokraciji. Sindikate je treba očistiti od vrha do dna, politike razrednega sodelovanja pa popolnoma odpraviti.
Militantnost ni dovolj
Boj proti reformizmu ne pomeni, da reformam nasprotujemo. Sindikalnih voditeljev ne kritiziramo zato, ker se borijo za reforme, ampak ravno nasprotno – ker se sploh ne borijo.
Iščejo privolitev pri šefih, izogibajo se militantnim akcijam, in ko so v njih prisiljeni pod pritiskom činovnikov, naredijo vse, kar je v njihovi moči, da omejijo stavkovne akcije in dosežejo pokvarjen kompromis, da bi čimprej pokončali gibanje.
Komunisti se bodo borili tudi za najmanjše reforme, ki pomenijo izboljšanje življenjskega standarda in pravic delavcev. Toda v sedanjih razmerah lahko boj za smiselne reforme uspe le do te mere, da dobi najširši in najbolj revolucionaren obseg.
Omejitve formalne meščanske demokracije bodo izpostavljene do te mere, da se bo preizkusila v praksi. Borili se bomo za obrambo vseh smiselnih demokratičnih zahtev, da bi ustvarili čim bolj ugodne pogoje za čim popolnejši razvoj razrednega boja.
Delavski razred kot celota se lahko uči le skozi lastne izkušnje. Brez vsakodnevnega boja za napredek v kapitalizmu bi bila socialistična revolucija nepredstavljiva.
Toda v končni fazi sindikalna bojevitost ni dovolj. V razmerah kapitalistične krize tudi pridobitve delavskega razreda ne morejo biti dolgotrajne.
Kar bodo šefi priznali z desno roko, bodo vzeli nazaj z levo. Zvišanje plač izniči inflacija ali zvišanje davkov. Tovarne se zapirajo in brezposelnost narašča.
Edini način, da zagotovimo, da reforme ne bodo preklicane, je boj za korenite spremembe v družbi. Na določeni točki se obrambni boji lahko spremenijo v ofenzivne. Prav z izkušnjami majhnih bojev za delne zahteve se pripravlja teren za končno bitko za oblast.
Potreba po stranki
Delavski razred je edini resnično revolucionaren razred v družbi. Sam nima razloga, da bi si želel nadaljevanja sistema, ki temelji na zasebnem lastništvu proizvodnih sredstev in izkoriščanju človeške delovne sile za zadovoljitev grabežljivega pohlepa nekaj bogatih parazitov.
Dolžnost komunistov je, da ozavestijo nezavedna ali polzavestna prizadevanja delavskega razreda za spremembo družbe. Samo delavski razred ima potrebno moč, da strmoglavi diktaturo bankirjev in kapitalistov.
Nikoli ne pozabimo, da brez prijaznega dovoljenja delavskega razreda ne svéti nobena žarnica, ne zavrti se kolo in ne zazvoni telefon.
To je gromozanska moč. In vendar je moč samo v potencialu. Da bi ta potencialna moč postala resničnost, je potrebno nekaj drugega. To je organizacija.
Obstaja natančna analogija z močjo narave. Para je ravno taka moč. Zagotovila je gonilo industrijske revolucije. To je moč, ki poganja motorje, ki zagotavlja svetlobo, ogrevanje in energijo, ki prinaša življenje in gibanje v velika mesta.
Toda para postane moč šele, ko je koncentrirana v mehanizmu, imenovanem bat. Brez takega mehanizma se le neuporabno razprši v ozračje. Ostaja zgolj potencial in nič več.
Vsak razredno zavedni delavec že na najosnovnejši ravni razume potrebo po sindikalni organizaciji. Toda najvišji izraz proletarske organiziranosti je revolucionarna stranka, ki združuje najbolj zavedno, predano in bojevito plast razreda v boju za strmoglavljenje kapitalizma. Ustanovitev takšne stranke je najnujnejša naloga, ki je pred nami.
Zavest
Vse večja gospodarska in socialna nestabilnost grozi, da bo spodkopala temelje obstoječega reda. Kako razložiti silovita nihanja na volitvah povsod, na desno in levo in nazaj na desno?
Kratkovidni levi reformisti za domnevno zaostalost krivijo delavce. Tako se poskušajo opravičiti in prikriti lastno škodljivo vlogo. Toda to odraža obup in popolno pomanjkanje resne alternative. Množice obupano poskušajo najti izhod. In preizkušajo eno možnost za drugo. Ena vlada, stranka in voditelji so postavljeni na preizkušnjo, ugotovijo, da so pomanjkljivi in zavrženi.
V tem procesu imajo najbolj obžalovanja vredno vlogo reformisti, še bolj obžalovanja vredno vlogo pa levi reformisti, če je to sploh mogoče. Izhajajoč iz tega vidimo spremembo v zavesti. To ni počasna, postopna sprememba, ki bi jo lahko pričakovali.
Seveda je potreben čas, da dozori, vendar spremembe kvantitete sčasoma dosežejo kritično točko, ko kvantiteta nenadoma postane kakovost. Ostre spremembe v zavesti so neločljivo povezane s celotno situacijo.
Prav takšne spremembe opažamo zdaj, zlasti pri mladih. Raziskava je prosila več kot 1000 odraslih Britancev, naj razvrstijo besede in besedne zveze, ki jih najbolj povezujejo s »kapitalizmom«.
Najboljši rezultati so bili "pohlep" (73 odstotkov), "stalen pritisk za doseganje" (70 odstotkov) in "korupcija" (69 odstotkov). 42 odstotkov vprašanih se je strinjalo s stavkom "kapitalizmu prevladujejo bogati, oni določajo politično agendo."
Sprememba se najbolj jasno izraža v težnji h komunističnim idejam med mladino. Ti mladi se imenujejo komunisti, čeprav mnogi niso nikoli prebrali Komunističnega manifesta in ne poznajo znanstvenega socializma.
Toda zaradi izdaje levice jim je že sama beseda socializem zasmradila v nosnicah. Ne odmeva več pri najboljših ljudeh. Pravijo: »Hočemo komunizem. Samo to in nič manj kot to.”
Kdo je komunist?
V poglavju Komunističnega manifesta z naslovom Proletarci in komunisti lahko preberemo naslednje:
»V kakšnem razmerju stojijo komunisti do proletarcev kot celote?«
»Komunisti ne tvorijo ločene stranke, ki bi nasprotovala drugim strankam delavskega razreda.«
»Nimajo nobenih interesov ločenih od interesov proletariata kot celote.«
»Ne postavljajo nobenih lastnih sektaških načel, po katerih bi oblikovali proletarsko gibanje.«
»Komunisti se od drugih strank delavskega razreda ločijo le po tem, da 1. v nacionalnih bojih proletarcev različnih držav izpostavljajo in postavljajo v ospredje skupne interese celotnega proletariata, neodvisno od vseh narodnosti. . […]«
»Komunisti so torej na eni strani praktično najbolj napreden in odločen del strank delavskega razreda vsake države, tisti del, ki potiska naprej vse druge; po drugi strani pa imajo teoretično pred veliko množico proletariata to prednost, da jasno razumejo smer pohoda, razmere in končne splošne rezultate proletarskega gibanja.«
Te vrstice zelo dobro izražajo bistvo zadeve.
Je čas pravi za Revolucionarno komunistično internacionalo?
Naraščajoče nasprotovanje tako imenovanemu svobodnemu tržnemu gospodarstvu je prestrašilo zagovornike kapitalizma. S strahom zrejo v negotovo in turbulentno prihodnost.
Skupaj s tem prežemajočim pesimističnim razpoloženjem začenjajo bolj premišljeni predstavniki buržoazije odkrivati neprijetne vzporednice s svetom iz leta 1917. V tem kontekstu se pojavi potreba po revolucionarni stranki z jasnim praporom in z jasno revolucionarno politiko.
Mednarodni značaj našega gibanja izhaja iz dejstva, da je kapitalizem svetovni sistem. Že od vsega začetka si je Marx prizadeval ustvariti mednarodno organizacijo delavskega razreda.
Vendar od stalinistične degeneracije Komunistične internacionale taka organizacija ni obstajala. Zdaj je čas za ustanovitev Revolucionarne komunistične internacionale!
To bodo nekateri razumeli kot sektaštvo. Ampak ni. Nimamo prav nič skupnega z ultralevičarskimi in sektaškimi skupinami, ki se kot smešni pavi sprehajajo na obrobju delavskega gibanja.
Moramo obrniti hrbet sektašem in se obrniti proti novim svežim slojem, ki se obračajo proti komunizmu. Potreba po takem koraku ni ne izraz nestrpnosti ne subjektivnega voluntarizma. Temeljí na jasnem razumevanju objektivne situacije. Prav zaradi tega in nič drugega je tak korak nujno potreben in neizogiben.
Poglejmo dejstva:
Zadnje ankete iz Velike Britanije, ZDA, Avstralije in drugih držav nam zelo jasno kažejo, da se ideja komunizma hitro širi. Potencial komunizma je ogromen. Naša naloga je, da ta potencial uresničimo tako, da mu damo organizacijski izraz.
Z organiziranjem avantgarde v pravo Revolucionarno komunistično partijo, z zlivanjem v disciplinirano boljševiško organizacijo, z izobraževanjem o marksističnih idejah in urjenjem po Leninovih metodah bomo zgradili silo, ki bo igrala ključno vlogo pri razvoju socialistične revolucije v prihajajočem obdobju.
To je naša naloga. Da bi to dosegli, moramo premagati vse ovire.
Stalinizem proti boljševizmu
Sovražniki komunizma so dolgo verjeli, da so uspešno izgnali duhove oktobrske revolucije. Zdelo se je, da je razpad Sovjetske zveze potrdil njihovo prepričanje, da je komunizem mrtev in pokopan. "Hladne vojne je konec," so se veselili, "in zmagali smo."
Toda v nasprotju z legendo, ki jo tako vztrajno ponavljajo naši razredni sovražniki, v osemdesetih ni propadel komunizem, temveč stalinizem – grozljiva, birokratska in totalitarna karikatura, ki ni imela nobene zveze z režimom delavske demokracije, ki sta ga vzpostavila Lenin in Boljševiki leta 1917.
Stalin je izvedel politično protirevolucijo proti boljševizmu, oprl pa se je na privilegirano kasto uradnikov, ki so prišli na oblast v obdobju po Leninovi smrti. Da bi utrdil svojo kontrarevolucionarno diktaturo, je bil Stalin prisiljen pobiti vse Leninove tovariše in ogromno drugih pristnih komunistov.
Stalinizem in boljševizem še zdaleč nista enaka, nista različna le po vrsti: sta se med seboj izključujoča in smrtna sovražnika, ločena z reko krvi.
Degeneracija ‘komunističnih’ strank
Komunizem je neizbrisno povezan z Leninom in veličastnimi tradicijami ruske revolucije, vendar so današnje komunistične partije »komunistične« samo po imenu. Voditelji teh strank so že zdavnaj opustili ideje Lenina in boljševizma.
Odločilen prelom z leninizmom je bil sprejem protimarksistične politike socializma v eni državi. Leta 1928 je Trocki napovedal, da bo to neizogibno vodilo v nacional-reformistično degeneracijo vsake komunistične partije na svetu. Ta napoved se je izkazala za pravilno.
Voditelji komunističnih partij so sprva poslušno izvrševali diktate Stalina in birokracije, suženjsko sledili vsakemu preobratu iz Moskve. Kasneje so zavrnili Stalina, a namesto da bi se vrnili k Leninu, so naredili oster zavoj v desno. Pri odcepu od Moskve so te stranke v večini držav sprejele reformistične perspektive in politike.
Po usodni logiki »socializma v eni državi« se je vodstvo vsake nacionalne stranke prilagajalo interesom buržoazije lastne države. To je vodilo v popolno degeneracijo in celo popolno likvidacijo komunističnih partij.
Najbolj skrajni primer je bila Italijanska komunistična partija (PCI), ki je bila včasih največja in najmočnejša v Evropi. Politika nacional-reformistične degeneracije je na koncu privedla do razpada PCI in njene preobrazbe v buržoazno reformistično stranko.
Britanska komunistična partija ima dandanes vpliv le prek dnevnega časopisa Morning Star, katerega linija ne seže dlje od mlačne različice levega reformizma. Gre pravzaprav le za levo krinko za sindikalno birokracijo.
Španska komunistična partija (PCE) je v koalicijski vladi, ki pošilja orožje v Ukrajino kot del Natove vojne proti Rusiji. Posledično je PCE močno padel. Podmladek (UJCE) je zavrnil uradno linijo in bil izključen.
Komunistična partija Združenih držav Amerike (CPUSA) deluje le kot volilni stroj za demokratsko stranko, ki poziva k glasovanju za Bidna kot "glas proti fašizmu".
Južnoafriška komunistična partija je že 30 let del prokapitalistične vlade ANC in je leta 2012 celo branila pokol 34 stavkajočih rudarjev v Marikani.
Seznam je neskončen.
Kriza v komunističnih strankah
V tem kritičnem trenutku svetovne zgodovine se mednarodno komunistično gibanje znajde v popolnem razsulu.
Komunistične partije po vsem svetu so se na masaker v Gazi odzvale s pozivi k "spoštovanju mednarodnega prava" in resolucij Združenih narodov, torej velikih imperialističnih sil.
Toda ruska invazija na Ukrajino februarja 2022 je povzročila globok razkol, pri čemer se je večina komunističnih strank škandalozno sklonila na položaj lastnega vladajočega razreda. Številne komunistične stranke, zlasti na Zahodu, so svojo tiho podporo Natu prikrivale s pacifističnimi pozivi k miru, »pogajanjem« itd. Izraelski napad na Gazo je stvari še poslabšal.
Francoska komunistična stranka (PCF) je na primer izstopila iz leve volilne koalicije (NUPES), ker njen vodja Mélenchon ni hotel označiti Hamasa za teroristično organizacijo.
Na drugi skrajnosti pa so nekatere stranke postale komaj kaj več kot instrumenti ruske in kitajske zunanje politike, ki jih predstavljajo kot progresivne zaveznice v boju šibkih in odvisnih narodov, da se "osvobodijo imperialistične kolonizacije in dolžniškega suženjstva".
Komunistična partija Ruske federacije (KPRF) je skrajni primer. Izgubila je vsako pravico do neodvisnega obstoja, kaj šele komunističnega. Stranka Zjuganova je že zdavnaj postala le taboriščna privrženka Putinovega reakcionarnega režima.
Ta protislovja so pripeljala do vrste razkolov. Mednarodno srečanje komunističnih in delavskih strank (IMCWP) v Havani leta 2023 ni dalo niti izjave o ukrajinski vojni, saj ni našlo "soglasja".
Kriza v komunističnem gibanju in vloga KKE
Proti temu brezsramnemu revizionizmu so se odzvali številni redni komunistični delavci.
Grška komunistična partija (KKE) je nedvomno naredila pomembne korake pri zavračanju stare diskreditirane stalinistično-menševiške ideje o dveh fazah. Zavzela je pravilno internacionalistično stališče do ukrajinske vojne, ki jo označuje kot medimperialistični spopad.
To je povzročilo gibanje delavcev, ki so bojkotirali pošiljko orožja iz grških pristanišč v Ukrajino. To bodo pozdravili vsi pravi komunisti. Čeprav je očitno velikega pomena, je prezgodaj sklepati, da je napredek grških komunistov končan.
Zlasti je treba popolnoma prekiniti protimarksistično teorijo socializma v eni državi in sprejeti pristop leninistične enotne fronte.
KKE poskuša zgraditi povezave z drugimi komunističnimi strankami, ki delijo njeno stališče do ukrajinske vojne kot medimperialističnega konflikta. To je korak v pravo smer. Predpogoj za uspeh pa je odprta in demokratična razprava, ki vključuje vse pristne komunistične tendence v svetu.
Na podlagi diplomacije in "konsenza" v nasprotju z razpravo in demokratičnim centralizmom je nemogoče rekonstruirati pravo komunistično internacionalo, ki temelji na idejah in metodah Lenina.
Naša naloga je, da gibanje vrnemo k njegovemu pristnemu izvoru, da prekinemo s strahopetnim revizionizmom in sprejmemo Leninov prapor. V ta namen podajamo roko prijateljstva vsaki stranki ali organizaciji, ki deli ta cilj.
Ko je Trocki ustanovil mednarodno levo opozicijo, si jo je zamislil kot levo opozicijo mednarodnega komunističnega gibanja. Smo pravi komunisti – boljševiki-leninisti – ki jih je Stalin birokratsko izključil iz vrst komunističnega gibanja.
Vedno smo se borili za ohranitev oktobrskega rdečega prapora in pristnega leninizma, zdaj pa si moramo povrniti svoje upravičeno mesto kot sestavni del svetovnega komunističnega gibanja.
Prišel je čas, da se v gibanju odpre poštena razprava o preteklosti, ki bo dokončno prekinila z zadnjimi ostanki stalinizma in pripravila teren za trajno komunistično enotnost na trdnih temeljih leninizma.
Dol z revizionizmom!
Za bojno enotnost vseh komunistov!
Nazaj k Leninu!
Leninova politika
Naša takojšnja naloga ni pridobiti množic na našo stran. To je nekaj, kar presega naše trenutne zmožnosti. Naš cilj je pridobiti najnaprednejše in razredno ozaveščene elemente. Samo tako lahko najdemo pot do množic. Toda našega pristopa do množic ne moremo obravnavati zlahka.
Nova generacija delavcev in mladina išče izhod iz slepe ulice. Najboljši elementi so razumeli, da je edina rešitev ubrati pot socialistične revolucije.
Začenjajo razumeti naravo težav, ki jih čakajo, in postopoma začenjajo dojemati potrebo po radikalnih rešitvah. Toda njihova nepotrpežljivost jih lahko privede do napak.
Delo komunistov bi bilo zelo preprosto, če bi bilo potrebno samo bombardiranje delavskega razreda z revolucionarnimi gesli. Toda to je povsem neustrezno in lahko celo postane kontraproduktivno.
Delavski razred se lahko uči samo z izkušnjami, zlasti z izkušnjami velikih dogodkov. Ponavadi se uči le počasi – prepočasi za številne revolucionarje, ki včasih padejo pod vpliv nepotrpežljivosti in frustracij.
Lenin je razumel, da morajo boljševiki, preden lahko osvojijo oblast, najprej usvojiti množice. Za to je potrebna velika prilagodljivost v taktiki. Lenin je revolucionarjem vedno priporočal, naj bodo potrpežljivi: »potrpežljivo pojasnite,« je bil njegov nasvet boljševikom, tudi na vrhuncu revolucije leta 1917.
Brez razumevanja taktike, ki temelji na konkretni izkušnji delavskega razreda, je vse govorjenje o izgradnji revolucionarnega gibanja prazno blebetanje: je kot nož brez rezila.
Zato morajo vprašanja strategije in taktike zavzeti osrednje mesto v razmišljanjih komunistov. Tako Lenin kot Trocki sta imela zelo jasno predstavo o odnosu med komunistično avantgardo in množičnimi reformističnimi organizacijami.
To je bilo povzeto v nedvomno Leninovi dokončni izjavi o revolucionarni taktiki: levi komunizem – otroška motnja. Več kot stoletje kasneje ostajajo Leninovi spisi o tej pomembni temi knjiga, zapečatena s sedmimi pečati za psevdotrockistične sektaše.
Povsod so diskreditirali zastavo trockizma in naredili neprecenljive usluge birokraciji. Domišljajo si, da lahko množične organizacije preprosto odpišemo kot zgodovinske anahronizme. Njihov odnos do teh organizacij je omejen na kričeče obtožbe izdaje. Toda te taktike vodijo naravnost v slepo ulico.
Nimajo nič skupnega s prožnimi metodami Lenina in Trockega, ki sta razumela nujnost komunistov, da zgradijo mostove do mase delavcev, ki ostajajo pod vplivom reformistov.
Temu jalovemu sektaštvu moramo odločno obrniti hrbet in se pogumno obrniti k delavskem razredu. S potrpežljivim razlaganjem komunistične politike množicam in postavljanjem zahtev reformističnim voditeljem je mogoče reformistične delavce pridobiti za komunizem.
"Vsa oblast sovjetom"
Dovolj je omeniti dejstvo, da je Lenin leta 1917 postavil slogan »Vsa oblast sovjetom«, v času, ko so bile te organizacije, ki so predstavljale množice delavcev in vojakov, pod nadzorom reformističnih menjševikov in socialnih revolucionarjev.
S tem sloganom je Lenin reformističnim voditeljem sovjetov rekel: »Dobro, gospodje. Imate večino. Predlagamo, da vzamete oblast v svoje roke in daste ljudem, kar si želijo – mir, kruh in zemljo. Če boste to storili, vas bomo podprli, državljanski vojni se bomo izognili, boj za oblast pa se bo zmanjšal na miren boj za vpliv znotraj sovjetov.«
Strahopetni reformistični voditelji niso imeli namena prevzeti oblasti. Podredili so se začasni buržoazni vladi, ta pa imperializmu in reakciji. Delavci in vojaki v sovjetih so se tako lahko na lastne oči prepričali o izdajalski naravi svojih voditeljev in se obrnili proti boljševizmu.
Samo s takšnimi sredstvi je bilo boljševikom mogoče preiti iz majhne stranke s približno 8000 člani februarja 1917 v množično silo, ki je bila sposobna pridobiti večino v sovjetih v obdobju neposredno pred oktobrsko revolucijo.
Predvsem pa je danes nujno, da ohranimo čut za realnost. Pristne sile komunizma niso več zgodovinske sile, ki so zunaj našega nadzora. Zreducirani smo na manjšino manjšine v delavskem gibanju.
Imamo pravilne ideje, vendar je treba veliko večino delavskega razreda še prepričati, da so naše ideje pravilne in potrebne. Večinoma ostajajo pod vplivom tradicionalnih reformističnih organizacij iz preprostega razloga, ker jim voditelji teh organizacij ponujajo na videz lahek in neboleč izhod iz krize.
V resnici ta pot vodi samo v nadaljnje poraze, razočaranja in bedo. Komunisti pod nobenim pogojem ne moremo prepustiti delavskega razreda na milost in nemilost reformističnih razrednih izdajalcev in birokratov. Nasprotno, proti njim se moramo neizprosno boriti. Toda delavski razred se nikakor ne more izogniti prehodu skozi bolečo šolo reformizma.
Naša naloga ni, da jih zahrbtno poskušamo spodkopati, ampak da gremo skozi to izkušnjo z njimi, drug ob drugem, jim pomagamo pri pridobivanju lekcij in iskanju poti naprej, kot so to storili boljševiki leta 1917.
Zgradimo most do delavcev!
Vzpostaviti moramo dialog z delavskim razredom, v katerem nas ne vidijo kot tujerodne elemente ali sovražnike, temveč kot tovariše v boju proti skupnemu sovražniku – kapitalu. Moramo jim dokazati večvrednost komunizma, ne z besedami, ampak z dejanji.
Najti moramo načine in sredstva, da pridobimo občinstvo med množico delavcev, ki ostajajo pod vplivom reformizma. Birokracija bo uporabila vse brezobzirne metode, da izolira komuniste od navadnih delavcev. Prepovedi, izključitve, laži, klevete, žalitve in napadi vseh vrst. Toda komunisti bodo vedno našli načine, kako premagati te ovire. Nikakor ne more birokracija, ki je uzurpirala vodstvo delavskih organizacij, preprečiti komunistom, da bi dosegli delavski razred.
Ni zlatega pravila za določanje taktike, ki jo določajo konkretne razmere. To ni načelno, ampak praktično vprašanje. Lenin je vedno imel prilagodljiv odnos do taktičnih zadev. Isti Lenin, ki se je leta 1914 neomajno zavzemal za prelom s socialdemokracijo in podpiral ustanovitev neodvisne komunistične stranke v Veliki Britaniji, je tudi predlagal, da se britanska stranka prijavi za članstvo v laburistični stranki, hkrati pa ohrani svoj program, zastavo in politiko.
V določenih okoliščinah bo morda potrebno poslati vse naše sile v reformistične organizacije, da bi pridobili levo usmerjene delavce za trdno revolucionarno pozicijo.
V sedanji fazi pa se to ne postavlja. Pogoji za to so odsotni. Toda v vsakem trenutku je treba najti pot do delavskega razreda. To ni taktično vprašanje, ampak vprašanje življenja in smrti komunistične avantgarde.
Komunisti, čeprav delujemo kot neodvisna stranka, smo dolžni soočiti se z množičnimi organizacijami delavskega razreda in slediti taktiki enotne fronte, kjer koli je to mogoče, da bi našli pot do množic. To je abeceda za vse, ki so vsaj malo seznanjeni z idejami in metodami Marxa, Engelsa, Lenina in Trockija.
Naša politika temelji prav na Leninovih nasvetih in tezah prvih štirih kongresov Komunistične internacionale. Če tega naši sektaški kritiki ne razumejo, je to na njihovo nesrečo.
Za kaj se borimo?
V bistvu so cilji komunistov enaki kot cilji delavcev nasploh. Zavzemamo se za popolno odpravo lakote in brezdomstva; za zagotovljeno delo v dobrih pogojih; za drastično skrajšanje delovnega tedna in usvajanje prostega časa; za zagotovljeno kakovostno zdravstveno varstvo in izobraževanje; za konec imperializma in vojne; in za konec norega uničevanja našega planeta.
Poudarjamo pa, da je v razmerah kapitalistične krize te cilje mogoče doseči le z neizprosnim bojem in da je ta lahko na koncu uspešen le, če vodi v razlastitev bankirjev in kapitalistov. Iz tega razloga je Trocki razvil idejo o prehodnih zahtevah.
Komunisti bodo z vso energijo posegli v vsak boj delavskega razreda. Konkretne zahteve, ki jih komunisti postavljajo v gibanju, se bodo seveda pogosto spreminjale v skladu s spreminjajočimi se razmerami in se bodo spreminjale glede na razmere v posamezni državi. Zato programski seznam zahtev v manifestu te vrste ne bi bil na mestu.
Metodo, po kateri naj bi komunisti v vseh državah oblikovali konkretne zahteve, je leta 1938 briljantno razdelal Trocki in jo objavil v temeljnem dokumentu Četrte internacionale Smrtna agonija kapitalizma in naloge Četrte internacionale – ali Tranzicijski program kot je bolj splošno znano.
Zahteve, predstavljene v tem dokumentu, predstavljajo povzetek programa, ki so ga izdelali Lenin in boljševiki, in so vsebovane v objavljenih tezah in dokumentih prvih štirih kongresov Komunistične internacionale.
Osnovno idejo tranzicijskih zahtev je mogoče poenostaviti. Trocki je pojasnil, da bo v obdobju kapitalističnega zatona vsak resen boj za izboljšanje življenjskega standarda neizogibno presegel meje kapitalističnih lastninskih odnosov in buržoazne države.
Tako kot se lahko v vojskovanju obrambni boji spremenijo v ofenzivne, tako lahko v razrednem boju boj za takojšnje zahteve v določenih okoliščinah povzroči preskok zavesti in premik v smeri revolucionarnega boja za oblast.
Navsezadnje nobena reforma nikoli ne more pridobiti trajnega značaja, če ni povezana s strmoglavljenjem buržoaznega reda.
Komunisti se borijo za popolno emancipacijo delavskega razreda, za svobodo od zatiranja in agonije dela. To je mogoče doseči le z uničenjem buržoazne države, razlastitvijo proizvodnih sredstev in uvedbo socialističnega načrtovanja pod demokratičnim delavskim nadzorom in upravljanjem.
Od tega je odvisna prihodnost človeštva. Z besedami velikega irskega marksista Jamesa Connollyja:
»Saj naše zahteve so zmerne, želimo le Zemljo.«
Je komunizem utopična ideja?
Zadnje zatočišče zagovornikov kapitalizma je, da rečejo, da njihovemu bankrotiranemu sistemu ni alternative. Toda ali lahko vsak razumen človek to verjame?
Ali je res res, da si človeštvo ni sposobno zamisliti sistema, ki bi bil boljši od trenutne grozljive situacije? Takšna fantastična trditev predstavlja pošastno obrekovanje inteligence naše vrste.
Odprava diktature bankirjev in kapitalistov bo omogočila ustvarjanje gospodarstva, ki bo racionalno načrtovano za zadovoljevanje potreb človeštva, ne pa grabežljivega pohlepa peščice milijarderjev.
Rešitev je očitna vsakemu resno mislečemu človeku. In zdaj nam je na dosegu roke. To je edini način, da odpravimo lakoto, revščino, vojne in vse druge slabosti kapitalizma ter ustvarimo svet, primeren za življenje ljudi.
Sovražniki komunizma trdijo, da je to utopična ideja. Ta obtožba ima ironičen prizven. Utopičen je prav socialno-ekonomski sistem, ki je preživel svojo uporabnost, sam obstoj katerega je v očitnem nasprotju z dejanskimi potrebami družbe. Takšen sistem nima pravice do obstoja in je obsojen na smetišče zgodovine.
V komunizmu ni nič utopičnega. Ravno nasprotno. Materialni pogoji za novo in višjo človeško družbo že obstajajo v svetovnem merilu in hitro zorijo.
Ogromen napredek v znanosti in tehnologiji ponuja mamljivo sliko sveta brez revščine, brezdomstva in lakote. Razvoj umetne inteligence v kombinaciji s sodobno robotiko bi lahko pripomogel k skrajšanju delovnih ur do te mere, da na koncu ljudem ne bo več treba delati, razen po lastni izbiri.
Ravno odprava suženjstva dela je materialna predpostavka za brezrazredno družbo. To je zdaj povsem mogoče. Ne gre za utopijo, ampak za nekaj, kar nam je v rokah. Nov svet se rojeva, tiho, a vztrajno raste v maternici starega.
V kapitalizmu pa je vse obrnjeno v svoje nasprotje. V sistemu, kjer je vse podrejeno profitnemu motivu, vsak nov tehnološki napredek pomeni večanje brezposelnosti s podaljševanjem delovnika ter večanje izkoriščanja in suženjstva.
Vse, kar predlagamo, je zamenjava nepravičnega in neracionalnega sistema, kjer je vse podrejeno nenasitnemu pohlepu peščice, za racionalno in harmonično načrtovano gospodarstvo, ki temelji na proizvodnji za zadovoljevanje človeških potreb.
Za pravo komunistično internacionalo!
Pred tremi desetletji, ob razpadu Sovjetske zveze, je Francis Fukuyama zmagoslavno razglasil konec zgodovine. Vendar se zgodovine ne da zlahka znebiti. Nadaljuje svojo pot, ne glede na mnenja buržoaznih pisarjev. In zdaj se je kolo zgodovine obrnilo za 180 stopinj.
Razpad Sovjetske zveze je bil nedvomno velika zgodovinska drama. Toda v retrospektivi bo videti le kot uvod v veliko večjo dramo – končno krizo kapitalizma.
Zaradi zgoraj opisanih razlogov bo sedanja kriza dolgotrajna. Lahko traja leta ali celo desetletja, z vzponi in padci, zaradi odsotnosti subjektivnega dejavnika. Vendar je to le ena plat medalje.
Kriza se bo dolgo vlekla, a to nikakor ne pomeni, da bo mirna in mirna. Ravno nasprotno! Vstopili smo v najbolj turbulentno in razburkano obdobje v zgodovini sodobnega časa.
Kriza bo prizadela eno državo za drugo. Delavski razred bo imel veliko priložnosti za prevzem oblasti. Ostre in nenadne spremembe so implicitne v celotni situaciji. Lahko izbruhnejo, ko jih najmanj pričakujemo. Moramo biti pripravljeni.
Ni več treba prepričevati širokih slojev mladine o večvrednosti komunizma. So že komunisti. Iščejo čisto zastavo, organizacijo, ki je radikalno prekinila z reformizmom in strahopetnim 'levim' oportunizmom.
Sprejeti moramo vse možne praktične ukrepe, da jih najdemo in zaposlimo. To vključuje razglasitev nove stranke in nove internacionale. Celotna situacija to zahteva. To je nujno potrebna naloga, ki ne dopušča odlašanja.
Potrebna je pristna komunistična partija, ki temelji na idejah Lenina in drugih velikih marksističnih učiteljev, in internacionala po vzoru Komunistične internacionale v prvih petih letih.
Naše število je še vedno majhno v primerjavi z velikimi nalogami, ki so pred nami, in glede tega si ne delamo nobenih utvar. Toda vsako revolucionarno gibanje v zgodovini se je vedno začelo kot majhen in na videz nepomemben element.
Čaka nas pomembno delo, ki že obrodi pomembne sadove in je v odločilni fazi.
Hitro rastemo, ker zdaj plavamo skupaj s tokom zgodovine. Predvsem pomembno je, da imamo pravilne ideje. Lenin je rekel, da je marksizem vsemogočen, ker je resničen. To dejstvo nas navdaja z zaupanjem v prihodnost.
Veliki francoski utopični socialist Fourier je socializem opredelil kot način za uresničitev potenciala človeške rase.
Pod komunizmom se bodo prvič v zgodovini človeštva množicam na stežaj odprla vrata, da resnično dojamejo svet kulture, ki jim je bil onemogočen. Pot bo odprta za nesluten razcvet umetnosti, glasbe in kulture, kakršnega svet še ni videl.
Za nov svet, v katerem bo življenje dobilo povsem nov smisel. In prvič se bodo moški in ženske lahko povzdignili na svojo pravo višino na podlagi popolne enakosti. To bo skok človeštva iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode.
Moškim in ženskam ne bo več treba usmerjati oči v oblake v iskanju boljšega življenja po smrti. Izkusili bodo nov svet, v katerem bo življenje samo, očiščeno zatiranja, izkoriščanja in krivic, dobilo povsem nov pomen.
To je čudovita stvar, za katero se borimo: raj na tem svetu.
To pomeni pravi komunizem.
To je edini cilj, za katerega se je vredno boriti.
Zato smo komunisti!
Dolžnost vsakega od nas je, da poskrbimo za to delo takoj, brez oklevanja in s popolnim prepričanjem, da nam bo uspelo.
Naj bodo naši bojni slogani:
Dol z imperialističnimi roparji!
Dol s kapitalističnim suženjstvom!
Razlastiti bankirje in kapitaliste!
Naj živi komunizem!
Delavci vseh dežel, združite se!
Naprej v gradnjo nove internacionale!